Erotične zgodbe > Gospod Delacroix

Gospod Delacroix

II. Slika
Morda pa samo razmišljam v skladu s konvencionalno moralko malomeščanskega nakladača, ki v življenju ni premaknil težje stvari od svinčnika, pa še to z lahkoto prepusti drugim. Strindberg bi mi napel ušesa, Čehov nabutal s češnjami, Marx pa bi si nemara sposodil od mene kak kovanec ...jebiga, misliti družbeno revolucijo je drag hobi. Ali pa bi jih nemara slišal z druge, pa spet podobne strani, od R. L. Ramosa, da si tako čvekanje, lahko privoščijo samo bogati. Seveda bi oporekal, brez da bi navlekel nase plavi kombinezon, pa vendar, dragi teoretiki, bogat sem na jeziku in Tina, bi dodala, da z njim nemara res znam.
Tina...Z golimi joški in zastavo na barikadah je pravi onanistični izbruh akcije in prepričan sem, da ko bi jo reanimirani Delacroix naslikal še enkrat, bi bel smodnikov dim v ozadju brez dvoma nadomestil z belim izbruhom druge sorte, pri čemer bi kadavri Tinine akcije še vedno goli in v kupih ležali pod njenimi nogami.
Kakorkoli, rabil bi čik. Potem mi bo slabo. Itak ga nimam. Viski. Viski imam. Irski frendi ti vedno stojijo ob strani. Palčki, podkve, deteljice in zeleno...
Tako torej globoko vzdihnem, z levico odrinem temno energijo, z desnico pograbim kozarec, napodim filozofe iz glave in si ob razvito zastavo obrišem kurac. Premišljam.
Kje se je vse skupaj začelo in zakaj sploh, čemu neki in zakaj ne?
Naka. To ne gre. Smiljenje samemu sebi je zdravilno, zelo zdravilno, do mere, potem pa rabiš jezo, za jezo pride racionalizacija in ko se ta slednjič razbije na koncu slepe ulice, pride ljubezen. Do nje. Do sebe. Pomiritev. Kozarec je dovolj, ekscesi niso moja stvar. Moja ne....
I. Kraljica noči
Kraljica noči. Njen koloraturni sopran. Der Hölle Rache kocht in meinem Herzen,
Tod und Verzweiflung flammet um mich her! In vendar je vsa ta jeza neusmerjena. Ne najdem krivca. Morda ga nočem najti. Če bi kadil, bi enega prižgal. Pustim, da me njena arija odnaša, njeni visoki, resnično živčno besni toni....To sem jaz. Ali pa sem preprosti Papageno, ki se s prazno kletko ozira naokoli, kjer bi si našel svojo tičko....?
Damn. Morda bi prišel bolje skozi kot Papageno. Malo cukra za tičko in veselo preprosto življenje na podeželju, pod gostim drevjem in s polnim gnezdom jajc.
Fak it. Če ti ne da miru, ti ne da miru. Zakaj gledamo v temne sobe, če vemo, da tam ni nikoli nič dobrega?
III. Švedska
Tina je bila s kozarcem nekje ob meni, potem je spet ni bilo in tako naprej. Ah, malomeščanska moralka, ujeta v viteško občudovanje na daljavo, ki pa je v resnici le zakriti nadzor. Ampak bratje moji, vsak nadzor je samo navidezen, nadzor je odvisen zgolj od volje nadziranca. Natančneje. nadzirane to prepogosto pozabijo, ej, vse ki javkate nad jarmom, same ste si ga nadele in same ga tudi nosite.
Nadzor je jebena zadeva. Dati nadzor od sebe, je še bolj zajebana zadeva. Včasih te zadane na nepričakovan način. Goli joški in akcija.
prvič sem zadevo zaznal, ko se nekdo primaje mimo s poznavalskim nasmeškom in nekaj šepeta kolegu. Namrdnem se, športni pikiniki in se obenem sam pri sebi cinično zahihetam, Bolhek, manjkajo ti samo okrogli, tenki cvikerji in špancirštok, pa bil univerzalni ideal nešportnega, in kaj hudirja delam tu? Raje ne bi analiziral, ker vem, kje se bo končalo...ja, gospod Čehov, rekli ste? Fak it.
Kakorkoli tukaj sem doma kot osel na plaži in vendar se trudim. Neka čudna energija se spreletava po prostoru in kamor pridem sem nekam sam, ob rahli zadregi in malem smehu. Dvom, sum, strah, tako jih radi zanikamo, pa tako pogosto so z nami.
vsi ti trije so me torej odvedli v pravo smer, na rob piknika, kjer je stal šotor in pred njim...skupina. Vsi enaki. Tostesteronske bombe, ki jim je Strindberg španska vas, ker ne vedo, da je v resnici švedska. Snob.
Seveda mi je jasno. Menda je vsakomur, namuznem se, pogledujem za Tino in si mislim, kaj neki bi si o tem mislila ona, verjetno bi samo zavila z očmi...
V. Pokrijem jo lahko, mar ne?
Kdo je bil ponižan, kdo razžaljen, kdo prizadet in kdo napolnjen, kdo zlorabljen in kdo prazen? Tina je spala ob meni, Kraljica noči je besnela in podkvice so me tolkle po glavi. Pričakoval bi, da...jebi ga, kaj vem, kaj bi pričakval, samo takega mirnega, spokojnega spanca ne. Morda je ravno v tem smisel, da jarema ni več, ali drugače, vedno nekdo nosi jarem. Premagani gre passum sub iugum in revolucija žre svoje otroke. Običajnio tiste, ki si jo zamislijo. Odkrije se in njena bela dojka se prikaže v vsem svojem premočenem, pogriženem, prevaljanem, zlizanem sijaju. Pizda. Smo že pri ljubezni? Do jutra pride nemara tudi samo-ljubezen. Vmes? Ja, pokrijem jo lahko, mar ne?
IV Osel na plaži
Zavila je z očmi in zlila vase še en gin tonik. Potem ga je prijela in odpeljala v šotor. Spustila je krilo od šotora, kot zastavo, joške ven in v akcijo. Goli, bledi pa vendar ne kadavri pod njo, so migali, porivali, sopihali, pehali. Za prvim je prišel drugi. Si postregel z njenimi polnimi, še čistimi, popolnimi joški. Lizal, mečkal, sesal, Tina pa ga je objemala, pritiskala nase, sopihajoč je z sebe vlekel hlače, medtem ko so njene, skupaj s tistmi malimi gatkami, že ležale pred šotorom in vabile v nebesa tako levega kot desnega razbojnika. Zarinil se je med njena stegna, stokajoč. Držal jo je za nogi, ko je s kurcem prodiral v njeno ozko namočenko, čutil, kako se je seme prejšnjega po njenem trebuhu zlivalo na na njegovo štango in močilo že tako scejeno pičko, ki ga je jemala. Zalil ji je joške, na polno, bradavički, obe sijajni beli polobli, skapljal po trebuhu. Morda je vmes fafala naslednjega, nastavila pičko prstom čakajočega, gonila telo po tistem pod sabo ali od zadaj čutila tleskanje trebuha ob njeno seksi ritko in ob vsakem porivu zajela tleskanje polnih jajc ob pizdo, stokala ob vsakem špricu, vzdihovala ob cedenju v njena usta....In ja, bratje moji, osel ne spada na plažo. Naj bo Sveti Jurij, ki pokončna zmaja? Knez Miškin, prenaiven za ta svet? Bedaček Jurček, ki se smeje svoji bedi? Ne, osel ne spada na plažo. Pograbil sem jo, vrgel v avto.
Disklejmer: v brk vsem tistim 'znalcem', ki verjamejo, da zgodbe odražajo avtorja, ki iz ene zgodbe ustvarijo popoln psihoški profil skromnega avtorja in ga nato v svoje veselje vlačijo po zobeh...Mozart je nekoč izjavil, da sklada, kot krava ščije. Idejo za zgodbo sem dobil, ko sem prebiral novico o neki povsem nepovezani vsebini neke knjige, ki da je ....ni važno, pomembno je, da je bil v njej stavek, ki je zgodbo sprožil. Večina mojih zgodb nastane tako. Iz ene besede ali ene same ideje, ene scene, okoli katere potem zavrtim zgodbo. Kot tisto sladko peno na palčki, ki jo otrokom tako radi odrekamo, češ da je nezdrava. Morda pa me je spodbudila "No. regrets", morda tudi ne.







bolhek  09.12.2019 ob 16:28

Bravo Frigg, kot vedno izjemna in boljša od mene. Točno,tvoja izbira slike je odlična!

Frigg  09.12.2019 ob 15:50

Delacroix. Smrt Sardanapala. Kje je meja morale in kdo jo postavi ?

Penis-erect.si
Erotične zgodbe

Po službenem potovanju VI.

objavljeno 18.01.2020 ob 14:23 | komentirano 5x

Konferenca

objavljeno 18.01.2020 ob 08:22 | komentirano 0x

Začetek

objavljeno 17.01.2020 ob 17:20 | komentirano 7x

Moja tašča

objavljeno 17.01.2020 ob 13:33 | komentirano 1x

V Savni

objavljeno 17.01.2020 ob 05:49 | komentirano 0x