Jezero

Bilo je nekaj dni nazaj. Že predolgo nisem zaplaval, zato že ob zori obvezna zajtrk in kava in k jezeru.

Da se ohladim tako in drugače, da se umirim, kajti pač je tako naneslo.

Čez čas sem že na svojem kotičku jezera, ki je še vedno približno tak kot nekoč. Viški takih in drugačnih energij so v meni, ampak že ko gledam rahlo valovanje vode, se umirjam. Čofotnem v vodo in končno zaplavam po dolgem času, poslušam zvoke ptic, v oddaljenosti slišim brnenje strojev in zvoke s ceste.

Nikjer žive duše, na poti sem srečal le osamljenega ribiča. Plavam ob obali jezera in v mojem miru me zmoti ženski klic, ki me sprašuje, če je voda hladna.

Sicer ženska mi ni bila znana, je pa stekel pogovor. Prav tako se ni prišla k jezeru kopat.

Potem ugotoviva, da naju vežejo isti kraji, podobne vrednote, podobni način razmišljanja, s to razliko da je en ženski en pa moški. Preveč je stičnih točk, preveč slučajev, preveč podobne osebne zgodovine. Je samo rahli časovni in krajevni zamik. Kot da bi se poznala od nekdaj.

Tiste in tisti, ki ste kdaj zaplavali v te vode, boste vedeli o čem govorim.
Verjetno se ne bova več nikoli srečala, lahko pa da spet nekoč. Ob kakem morju ali jezeru.

...

Danes sem spet šel k jezeru, ne ravno ob zori, malce kasneje. Jezero je bilo zelo mirno, popolno brezvetrje. Ob obali osamljen šotor, nekje opazim razbito steklenico, ptičev nikjer, razen vrane ki se smuka okrog osamljenih treh praznih rdečih pločevink piva. Sredi jezera ribiški čoln, prah se svetlika na gladini.

Zaplavam, počasi - čez čas vse izgine - ni mene, ni jezera, ni ničesar, samo mir.

Ko se telo ohladi, se prebudim in vrnem na obalo, stojim in gledam proti božajočemu soncu.

Spet se izgubim, a me kmalu vrne rahel hladen piš vetra, ki ne pojenjuje in ki razburka jezero. Tudi ptice se prebudijo in se začno oglašati.

Kategorija:
Razmišljanja