Popolnost

September.

Zunaj sonce, brez oblačka.

Kartica se bliža ničli, čaka me nova. Treba je iti po njo.

Uro kasneje. Vstopim v banko. Končno mir. Pred soncem. Ni gneče.

Vem za postopek, hočem ga opraviti čimprej.

"Pravna?"

"Ne, fizična."

Hkrati se čimbolj diskretno zadržujem. In opazujem.

Moj mir zmoti motnja. Pač peripetije in smalltalk. Poskušam ne vplivati, ampak prepozno. Sem že spregovoril.

Pridem na vrsto, opravim postopek, štiri stavke izmenjave.

Skrbno pospravim papir, kartico in stopim na sonce.

Pogledam na uro.

Bele številke na črnem ozadju.

"11.11" - Popolnost, si mislim.

Pridem domov, prijetno izčrpan.

Pošljem SMS. Popolnega.

Sem hitro spočit. Grem na lov za hrano. Nekaj malega za pojest.

S fasungo pridem na blagajno. V trgovini ni gneče. Hočem plačati in pri sebi hkrati zakolnem in se nasmejem ironiji.

Vseeno poskušam. Sem pač optimist. Zavrnjeno. Zmanjkalo nekaj fičnikov. Razložim situacijo in pustim fasungo na blagajni.

"Pridem čez 20 minut".

Delujem zmedeno, kar seveda vem.

Se vrnem k blagajni, grem naokoli.

Hočejo me spustiti naprej. Nočem tega.

"Ni sile. V vrečki nimam nič takega."

Na blagajni opravljen postopek. In krst nove kartice, za katerega nisem vedel, da je potreben.

Vmes nekaj smalltalka.

"To se mi je zgodilo prvič v življenju."

"In ne zadnjič", mi odgovori.

Pridem domov. Izčrpan.

Čez pol ure sem pri sebi.

Začnem pripravljat kosilo za naju.

Kategorija:
Razmišljanja