Ena, ki bi jo rad še enkrat srečal..

Tistega leta, ko se je vse začelo in se tudi uspešno podrlo, sem večkrat taval okoli in nisem vedel kaj bi. Večinoma sem po službi hribolazil, gobaril, kolesaril, da sem se le izognil neprijetnim govornim dvobojem, ki so bili stalnica.

In je bila včasih neka prireditev, ki so ji rekli Noč na Ljubljanici. Ne vem ali to še še obstaja, oziroma se dogaja.

Pa sem šel pogledati kaj se dogaja, če se kaj dogaja. Ja dogajalo se je ob tej vedno kalni rečici, ki preči prestolnico.

Muzika in dogodki tako, tako, dokler nisem našel nekih muzikantov, ki so na nekem čolnu špilali Knopflerjeve komade.

Knopfler in Dire Straitsi so bili vedno tisto pravo za moje uho. Pa sem "visel" na neki ograji in na pol v transu poslušal.

Niti opazil nisem, da se je od nekod prislonila neka bejba in sva mrmrala v duetu.

Kako je izgledala in koliko je bila stara ne vem. Vem le, da sva kar dobro "brenčala" v duetu.

Ko so muzikanti zaključili sva se samo pogledala in besno zalizala.

Ja pasalo je!

Potem sva odšla brez besed, vsak v svojo smer.

Nikoli prej in nikoli kasneje je nisem srečal, a dal bi marsikaj, da zvem katera je bila.

Nobenih mokrih sanj nimam.

Morda se tudi ona kdaj spomni tistega večera, ali pač ne.

Kategorija:
Razmišljanja 
  • Ni komentarjev