Paint the sky red
Paint the sky red
Mnogokrat
je življenje niz dolžnosti. Odgovornosti. Dela za nekoga drugega.
Odlaganja užitka za nek kasnejši čas, ki da bo bolj primeren ali
preprosto boljši, ker bo nekaj drugega narejeno prej. Vse je res. Res je
tudi, da nam na rame nikoli ni naloženo več, kot lahko nosimo, lahko
samo zravnamo hrbet ali pa se sesedemo, ampak ne zaradi tovora kot
takega. OK, res je. Tudi vagina je lepa. Ampak bratje moji, pička je
lepša. Penis lahko stoji, ampak kurac je trd. Še ko se srček usede pred
tebe in nama naredi užitek, so stvari noro fakin jebeno seksi, zato ker
niso ljubljenje v nedeljo pozno dopoldan, medtem ko se spodaj kuha juha.
Je prav, da živimo življenje odgovorno, da je za nas nebo modro, ker je
pač modro. Vsake toliko pa si ga fakin pobarvajmo na rdeče. Kot so
lahko rdeče tangice ali samostoječke ali ustnice, čeprav ni zato nobene
potrebe. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. In ne nujno enkrat
kasneje.
Vsakdo
si zasluži svojo blaženost od odgovornosti. Svoj del tveganja od
varnosti. Svoj del nastopa na Boschovem platnu Zemeljskih užitkov, svoj
fuck off trenutek.
Nekateri si jih zaslužimo več.
Vse
to mi je pokazala Tina, ko je med koncertom odšla na WC in prišla nazaj
poskakujoča in segreta kot molekula v kropu. Komaj sem jo zadrževal v
rokah, objemu ali samo ob sebi. Nekje vmes me je zvlekla v stran, tja,
kjer je med nabijanjem kitar in žarki osvetlitve, ki so kot žarometi
iskali bombnike ali z bliski osvetljevali razsute kose posameznih teles,
obrazov in kose celot, me zalizala globoko in mokro, tako mokro, kot me
zaliže samo, kadar si res želi kurca, me potem odrinila in mi s povsem
mirno, ledenovročo seksualno zbranostjo pokazala svojo lepo joško in
napeto bradavičko, ki se je v bliskanju svetila kot kapelica
satanističnega kulta.

O ti mala prasica si mislim, ti moja sladka
ljubezen, stopim do nje in glej, bradavička je bila mokra.
Med
bliskanjem jo stiskam k sebo in njena ritka se ritmično pritiska name,
ravno obratno od nepritiska, ki ga izvajam nanjo, bo že povedala. Počasi
šepne, da je na WC odprla vrata kabine in tam...tam je bila tista
bejba, s flašo in čikom in....oblečena samo v hlačke.

Hotela je zapreti
vrata, vedela, je da mora vrata zapreti in se opravičiti. In je vrata
tudi zaprla. Za seboj. Bejba, sicer definitivno že podprta z raznimi
likvidi, se ji je samo nasmehnila, še bolj razširila nogi. Lizali sva si
joške, potem zaključi na hitro in me pogleda, kot kriminalec, ki je
tokrat ukradel samo liziko, ampak so ga dobili.
Njeno roko diskretno naslonim na svoj penis, ki je medtem postal Mr. Kurac. Naslednjič jo bova povabila se objemava.
Po
pol ure gluhote, ki je spremljala zadnji del koncerta, ker so se
zvočniki razpočili nad mojo glavo in ne bi slišal niti nekaj megatonske
eksplozije več, se spravljamo domov. Na izhodu ona in on. Tina obstane
kot ustreljeni zajec, ona pa nekaj šepne svojemu, ki se nama nasmeje
prešerno nazaj.
Končali
smo v stanovanju. Tiste sorte stanovanju, kjer stari parketi škripajo,
sosedi visijo z ušesi nalimanina stene in potem zjutraj drug drugemu
govore, da to noč niso mogli čisto nič spati in pri tem samo poznavalsko
zavijejo z očmi proti stanovanju. Tem stanovanju. Jep, zakaj modro, če
je nebo lahko rdeče? Zakaj Tizian, če lahko Bosch?
Ob
odprti steklenici in tistemu trenutku, ko se lahko zgodi karkoli, se
sklonim k Tininim ustom in položim roko na stegno njegove žene, minuto
kasnejeTina vstane in s sebe potegne svojo ozko, črno oblekico, se
pokaže v samostoječkah in z roko zaide na njen hribček.

In nam, zbranim
pod goro Tabor, pokaže hitro prigodo sočutja za druge. Fak mi Jesus, to
je najboljša metafora tvojega govora kadarkoli. Njegove roke se že
igrago s Tininimi joški in njeni vzdihi so ravno tako blaženi, kot
vzdihi tistih, ki si sikali in končno spregledali. Ona nas gleda,menca z
nogama, odide in se trenutek zatem vrne s svojimi premočenimi hlačkami v
rokah.

Sem morda imel praprotno seme ta dan v žepu? Ne vem... prav
gotovo pa vem, da nisem rabil solisticija, ampak mi je zelo ustrezala
dolga, zasnežena zimska noč. V svetlobi nekaj medlih uličnih svetilk in
snega s sosednje strehe se Tina ni obotavljala,pač pa je ujela oba
tukana in si ju, prašička potrebna, nabasala v usta. Gledala v njene oči
in vlekla kurca močneje in glasneje kot to zmore koloraturni sopran
Kraljice Noči.

Žena je prijela steklenico, potegnila Tino k sebi in
skupaj sta prevrnili na posteljo, kjer so bile rjuhe razkopane, vendar
tega ni nihče opazil in se še manj sekiral. Tina je prijela steklenico,
potegnila iz nje, pogledala kot srnica,medtem, ko se je ona smehljala
kot Sylvester, ki je po dolgih letih le ujel Tweety bird.

Na kavču sta
naredili predstavo.
Koncert za jezika, pički in steklenico. Z vmesno
kadenco na joških. Nama pa sta kurca utripala kot dirigentski palici,
trda in željna. S pogledom sem spremljal Tino, ko se je spustila na
njegovo raketo. Njegove roke so mečkale in božale njene joške, Tina pa
je svojo pizdo spuščala po vsej dolžini ekvatorja in ta ni bila skromna,
dokler ni tistim grčanjem kuzle nakazala, da je nabita do konca.

Z boki
je poplesavala po klinu in z roko segla nazaj in masirala jajaca, ki so
pulziraja v njeno fukačko. Jaz pa sem imel nogi njegove žene na ramah
in porinil sem jih še nižje, ko sem torpedo zabil še globlje. Slonel sem
na njej in kot cestni delavec razbijal cedečo češpljo ona pa me je
objela z rokama in porivala globlje... Še, še!

Ne, nisva ostala na zajtrku. Nebo se je obarvalo modro in bil je čas, da odideva.
- Kategorija:
- Hetero
- 20 Jan, 2023
- 1642 ogledov
Enostavno božansko. Bolj božansko kot Alighierijeva Božanska komedija, bolj doživeto kot njenih 9 krogov pekla. In ko se filmu v glavi ob koncu branja te zgodbe strga trak, se zavem, da sem se potikala po raju, na katerega bom zopet čakala v vicah...
Ura: 11.05
No, pa sem zdaj kot "molekula v kropu"...kdo bo kuhal po tem zapisu?
kot vedno...maestro bolhek

priznam, dobil sem mehka kolena pri tetovirani teti s čikom ter Finsbury-jevim ginom v roki. Ne vem zakaj a vsak njen tatu na telesu bi z dotikom kazalca, dlani, obrisoval tako dolgo kot je mojster tetoviral. Bemu, brrrr