Izziv - Pisarna

Ura je pol šest zjutraj, sedim v avtu v garažni hiši pod poslovno stavbo sredi Maribora. Nahrbtnik je pripravljen, pisalna podlaga, pisalo in dokumeti tudi. Izstopim in se namenim proti dvigalom. Če prideš mimo varnostnika, mi je rekla…

Dvigalo se ustavi v pritličju in izstopim. Samozavestno se namenim k okencu z napisom RECEPCIJA. Nikogar ni v majhni montažni sobici. Ha, ta del naloge bo očitno veliko lažji, kot sem menil. Prihajam bejba, get ready!

Že se odpravim naprej proti stopnišču, ko nekdo glasno zakliče za mano:

“Kam pa vi gospod?”

Ah faaaaak, pa le ne bo šlo tako zlahka si mislim in se lenobno obrnem….

“V 3.nadstropje, firma Alterma je naročila IT servis, težave z serverjem in povezavo na strežnik.“

„Servis IT – kaj je to? Ob tej uri? Nimam termina zabeleženega“ odvrne sivolas možak v črni obleki z našitkom Sintal. Jao model, pa kje si se ti zdaj našel…

„Prihajam iz podjetja IT Servis, podjetje Alkema iz 3.nadstropja je naročilo servis zaradi težav z računalniki in internetno povezavo, to je vse kar vem. Tu imam servisni nalog naše administracije, kjer lepo piše, da je potrebno zadevo uredit pred 06:00 zjutraj, ko mora biti sistem popolnoma operativen.“ Pomolim mu pod nos doma narejen servisni nalog in upam na najboljše.

„Ampak mene niso obvestili, da pride kak serviser. Imate kako identifikacijo, kartico?“

„Tule imam kartico podjetja z mojo sliko, to je vse kar vam lahko ponudim. Servis je naročil g. Car Janez piše tu na nalogu – lahko njega pokličete?”

Tišina. Tip gleda malo kartico, malo mene, tuhta kaj bi. Izkoristim negotovost in uporabim mehek pristop:

“Poglejte, jaz samo opravljam svoje delo, tako kot vi. Spustite me gor, lahko greste tudi z mano, imam še 20 minut časa, da zadevo rešim – če bova stala tukaj, ne bo nič boljše.”

“Mah vi računalničarji ste vsi isti, vsem se vam to nekam mudi…”

“Hvala in kmalu nasvidenje.“ In že me ni več, šibam proti tretjemu nadstropju. Stojim pred vrati, 5:45, zamujam. A sem tu. Meni ne smeš reči, da nečesa ne upam.

Vrata so odklenjena kot je obljubila...vstopim na kratek hodnik, ki vodi do velike sobane, ki izgleda kot povečana dnevna soba iz kakšnega ameriškega filma. Na sredini biljard miza, ob steni ročni nogomet, desno iz nadstropja višje očitno, tobogan. Levo pult, šank po domače, zadaj mini kuhinja. In na levo od biljard mize in med šankom ogromen kavč. V obliki črke X, izgleda modularen. Na njem pa ona, napol zleknjena gleda vame skozi svoja očala, z nasmeškom v oprijeti majčki, kavbojkah...

Sploh ne čakam, ne izgubljam časa, samo spustim nahrbtnik na tla skupaj z jakno, vržem se nanjo in jo ujamem podse.

»Si videl koliko je ura? Zamujaš.« me okara.

»Zahvali se varnostniku.« In že ji zaprem usta s poljubom. Jeziček grobo in divje išče njenega in kot bi trenil so moje roke že pod majčko...ni dovolj oprijeta, da bi mi delala težave...prizvdignem jo in že je brez modrca...ko adrenalin dela na polno znam biti še posebej spreten.

»Vem, da si želela drugače, a čas naju preganja. Za nežnosti bo čas drugič.« Ne bom odnehal. In čeprav se ne upira, je malce zadržana.

»Naj vsaj zaklenem vrata« me roteče prosi vsa zadihana. Nak, ne bo šlo.

»Seveda, ti kar...« Dovolim ji, da vstane, se obrne in že jo objamejo moje roke okoli bokov, zgrabim rob kavbojk s hlačkami vred in jih grobo potegnem dol...

»Ne greš nikamor, moja si!« Na kolenih se z jezičkom zarijem vanjo odzadaj, po tej muci hrepenim že toliko časa, da se mi zdi pravica, da jo okusim, samoumevna. Mmmmm, božanski občutki in ko hitro postane zelo mokra in vlažna vem, da je moja. Pripada mi.

Zato se postavim na noge, jo usmerim na kavč, za oporo in hitro odpnem pas , spustim hlače do kolen in že je glavica na njenem ščegiju...nič kaj sramežljivo podrsam pa venerinem gričku.

»Aaaaaaa faaaakkkkkk« krik zmage. In ta njen seksi glas. Oborel me je v trenutku, ko sem jo prvič slišal. Kar stopim se, samo da odpre usta.

Ne rabiva dosti, ne ona ne jaz, a si vseeno vzamem čas...nadzorujem jo, prvi sunki so globoki, sledijo jim bolj nežni, čutni, z rokami božam njene čudovite ritnice, nehote (če verjameš!) mi uide roka in na desni ritnici ji pustim konkretno rdečico. Zaslužila si jo je. Ona ve. Razume, zakaj je to potrebno.

Šele sedaj na steni pred sabo, visoko zgoraj zagledam ogromno uro. 05:55. Treba bo zaključiti.

Zleknem se nadnjo, z dlanmi poiščem njene prsi in jih zgrabim, nežno gnetem in hkrati z občutom suvam vanjo, samo gibanje z boki, ki mu ona dodaja ritem naju zbliža bolj, kot vsa tisočera sporočila in klepeti v teh nekaj letih.

A na koncu ne morem iz svoje kože, ko začutim mravljince in me prične tresti se dvignem nazaj, zgrabim z rokama njeno rit in dvignem tempo preko meje normalnega. Pritajeni kriki in moji vzdihi naju skupaj pripeljejo do orgazma, v vsej zagnanosti in silovitosti skupaj padeva na kavč in lovima sapo.

»Meni ne smeš reči ne upaš.« Vražji nasmešek, ki sledi pomeni mojo dokončno zmago. Izziv opravljen. Ura na steni odbije šest. Hitro pospraviva nered in se oblečeva...a kot ponavadi z njene strani prileti zadnji udarec:

»Ampak, a veš kaj? Tega ponovit pa ne upaš.«

Kategorija:
Hetero