Noč v Ljubljani: Strast in povezanost

Svetloba mestnih luči se je prelila skozi zavese hotelske sobe, mešajoč se z mehko toploto noči. Soba je dišala po lesu in nečem neizrekljivo privlačnem, kot da bi sama pričakovala, kaj bo sledilo. Aleksandar je stal ob oknu, njegov pogled je bil usmerjen navzven, a njegovo telo – to močno, samozavestno telo – je bilo prisotno povsod.

"Pridi sem," je rekel, njegov glas globok, prepojen z belgrajskim naglasom, ki me je vedno znova začaral.

Nisem okleval. Ko sem stopil bližje, me je premeril s tistimi prodornimi očmi, ki so videle vse – vse moje strahove, vse moje želje. Njegov pogled ni bil le privlačen, bil je zahteven. V njem ni bilo prostora za dvom.

Ko sem stal pred njim, je segel z roko proti mojemu obrazu, njegovi prsti so bili grobi, a njegovo gibanje nežno. "Preveč razmišljaš," je rekel, njegov glas je bil hkrati očitek in obljuba. Njegov palec je sledil liniji moje čeljusti, njegov dotik pa mi je poslal mravljince po hrbtenici.

Povlekel me je bližje, skoraj do stika, in mi zašepetal: "Daj mi vse."

Njegove ustnice so našle moje, najprej počasno, kot bi me hotel preskusiti, nato globlje, bolj vztrajno. Njegov prijem na mojem zatilju se je okrepil, njegovo telo je obdajalo moje kot zaščitni zid. Poljubljal me je, kot da bi mi želel ukrasti sapo, in jaz sem mu jo z veseljem predal.

Njegove roke so se spustile na moja ramena, me potisnile nazaj proti postelji. Njegovo gibanje je bilo odločno, toda nikoli prehitro – vsak dotik je bil premišljen, vsak gib je bil namenjen temu, da mi pokaže, da je on tisti, ki vodi.

"Zaupaj mi," je rekel, ko sem obstal na robu postelje, njegov glas je bil zdaj nižji, bolj grozeč. Prikimal sem, nezmožen izreči besede.

Aleksandar je stopil bližje, njegove roke so zajele moje obrazne poteze, kot bi me hotel uokviriti v svoj spomin. Nato je segel za mojo srajco, jo počasi odpel in pustil, da je zdrsnila na tla. Ko je videl moj zadihan izraz, se je nasmehnil – samozavestno, toda ne brez topline.

"Si že kdaj čutil, da te nekdo popolnoma ima?" je vprašal.

Njegove besede so se zarezale globoko vame. Njegov dotik je postal bolj zahteven, toda še vedno previden – kot bi natančno vedel, kaj moje telo potrebuje, preden sem vedel sam. Njegova usta so sledila poti njegovih rok, njegov poljub je pustil ognjeno sled na mojem vratu, nato pa nižje.

Bil je nepremagljiv v svoji prisotnosti, in vendar je vsaka njegova poteza vsebovala vprašanje: Zaupaj mi. Predaj se mi.

Ko me je potisnil nazaj na posteljo in njegovo telo našlo svoje mesto ob mojem, je bil med nama prostor le še za tisto, kar je bilo resnično. Vsak trenutek je bil nasičen s strastjo, a tudi z nečim globljim – občutkom, da naju to ne povezuje le to noč, ampak nekaj, kar ne bo zbledelo z jutrom.

Ko je svetloba jutra pričela sijati skozi zavese, je Aleksandar nežno potegnil odejo čez naju in me stisnil k sebi. Njegova roka je počivala na mojem prsnem košu, njegov dih je bil umirjen, toda njegove oči so bile še vedno tiste oči, ki so me prvič ujele – oči, ki so mi pokazale, kaj pomeni biti viden in zares pripaden.

"In zdaj?" sem vprašal tiho, moje besede so bile komaj šepet.

Z ustnicami je oplazil moje čelo in zašepetal nazaj: "Zdaj greva naprej."

In tako sva ležala, v tistem trenutku pa sem vedel, da Ljubljane ne bom nikoli več gledal enako.