Oni dan sem srečal prijatelja...

Oni dan sem srečal prijatelja, ki ga dolgo nisem videl. Vseeno, saj je on eden tistih ljudi, s katerimi lahko brez uvoda nadaljuješ zgodbo, ki je ostala nedokončana pred desetimi leti. Tako sem takoj opazil, da ga zdeluje prebujajoča se pomlad, ki s podaljšanimi dnevi budi njegovega duha, telo pa ima v hladnem in vlažnem vetriču kopnečega snega še trdo in zaspano. "Kaj je, stari, spet ne dohajaš srca?" sem ga naravnost vprašal, saj sem vedel, da bi me za ta cinizem lahko takoj poplačal s strupom, ki sem mu ga kdaj prej sam izročil v varstvo, da mi ga nalije, če bi se preveč vdajal malodušju. Nekako sva drug z drugim, v nenehnem ruvanju razvila edino zdravilo za samopomilovanje- to je neusmiljeno zasmehovanje samega sebe, šala na svoj račun.


Tako se je razgovoril, kar nekako zažarel je in tudi jaz sem se razveselil sočnosti, za katere sem vedel, da bodo sledile.


"Se spomniš one line, pri kateri sva čepela in sem jaz skoznjo opazoval ene prvih sanj o letenju?" me je vprašal. Seveda sem se spomnil, vendar mi je bilo neprijetno takoj priznati, saj sem mu bil pred leti, ko sva svoje spopade jemala še ne vem kako resno, to početje odsvetoval, češ da ni vredno, da ne bo šlo, da naj raje ne. Zdaj bi se s preveč svežim spominom lahko izdal, da mu teh pogledov nekako nisem privoščil ali da sem si pogled skoznjo celo sam želel. "Hmm, naj pomislim..." sem rekel, vendar me je s pogledom prijazno opomnil, da me je prebral, jaz pa sem z nasmehom obljubil, da mu odslej iskreno prisluhnem.


Kar sem slišal potem, mi je nerodno ponoviti, a ker ste to vi, naj bo. Opozarjam pa vas, da kar je moj prijatelj tokrat videl skozi lino, je staro kot človeštvo, pa ima vseeno silo novosti in da mora imeti človek zares mladostno dušo, da si lahko prizna, da je vse neskončno staro, da se vse vedno znova vrača na začetek in predvsem da tisti, ki kroži, pravzaprav ne kroži, ampak je krožen.


Zatorej obsodbo na stran in zašilite ušesa.





Prijatelj pripoveduje:


"V nedeljo zjutraj sem se zavedel, da sem buden, da sem ravnokar še spal in da imam v glavi že dokaj dodelano idejo, ki se je morala nekako oboriti, počasi in enakomerno, da se je na površini prozornega zrkla izrisala gibljiva slika, katere vsebina je zadevala tako želodec in navzdol, kot srce. Jutranje erotične fantazije zame niso nič novega in prijetna draž ob le-teh mi sicer polepša dan, me pa ne preseneča več. Tokrat pa sem v zgodbi videl deblo, krošnjo pa je bilo bolj slutiti, kot razločno razbrati. Bolj in bolj budna glava je sledeč posameznim vejam videla zdaj blagoslov, zdaj prekletstvo. Občutek stati pred to zgradbo je še najbolj podoben sladki predaji ljubši možnosti, kadar smo na razpotju in je na nas, da izberemo pot, pa je že na daleč očitno, za katero se bomo odločili. Svoboda odločitve bo spoznanje nujnosti, bo tiha privolitev." poskuša biti moder, a temperament ga izdaja:


"Gre za to, da sem bil kakšen dan prej blizu, čisto blizu izvira. Skoraj bi bil reka, ki se izliva v izvir. Izvir in konec za mnoge, pravzaprav za vse. Izvir, za katerega bi, če bi si upal, prosil na kolenih. Izvir, katerega bi si, če bi si upal, enostavno vzel. Izvir, zaradi katerega bi naredil vraga in pol, če bi znal. In ravno zato vem, da sem v nedeljo zjutraj imel vizijo, ki ni bila plod naveze mojih glav, ni bila, ker jih presega. Bil sem poslušalec, obiskovalec, izbranec. In ker je bila na delu ustvarjalnost in ne razčlemba, me je vedno bolj in bolj mikalo, da bi vstopil, kamor sem bil povabljen."





Do te točke mi je bila vsebina še popolnoma nejasna, oblika povedanega, zmedenost govorca, predvsem pa filozofsko pripravljanje terena pa so mi dajali vedeti, da bo udarilo. "Lepo te prosim, to nima ne glave, ne repa, zberi se. Povej po domače, saj veš, da imam dober želodec." sem mu rekel in ga opogumljal z obljubo o zaupnosti, katere, kot vidite, nisem držal.





Malo je pomolčal, se poskušal nasmehniti, na debelo požrl slino in izpljunil: "Nepofukana baba je žleht baba, nepofukan moški pa je ob vso razsodnost! Za en fuk bi skoraj zabarantal dvanajst let svojega življenja. Dvanajst let!" je vpil in norel. Ko sem ga za silo pomiril, se je vrnil kanček sarkazma v kotičke njegovih ustnic: "No, lahko bi bilo še slabše, lahko bi jih preživel z njo..." je zaokrožil v celoto, se nasmejal in posvečenim s tem dal vedeti, da ni mislil čisto resno. Izgledalo je, da mu je izbruh dobro del, saj je nadaljeval smiselno, povezano, predvsem po od začetka.


"Verjetno ti je znano, da se babe pred poroko rade še malo posladkajo, takrat namreč še verjamejo, da ...po poroki nič... No, pa ti pride ena taka in ti jo da pod nos, ravno toliko, da znova ugotoviš, da se še zdaleč nimaš pod kontrolo in da se niti nočeš imeti. Problem se začne, če je ženska neumna, žleht ali pa požrešna na pozornost in oblast, torej vladarica. Ta ni bila neumna, morda nekoliko trčena, a ne neumna. Žleht menda tudi ni, saj je lepa in poželjiva in če strada, si je tega sama kriva. Ni druge, kot da si od mene obeta kaj več kot samo "ta hitrega". Tudi za oblast ji ni preveč, za pozornost pa toliko kot tebi ali meni plus še malo, kolikor je pač ženske v njej. Za kaj bi torej šlo?" se namuzne in tako nakaže retoričnost vprašanja, na katerega moški vedno odgovorimo z  "...pa ja, seveda..." in pri tem drug drugemu skrivamo, da o ženskah ne vemo nič.





"No, pa smo pri tisti nedelji zjutraj, dober dan po njenem obisku, ko se mi skozi sanje zazdi, da bi rad imel otroka z njo in da je to tisto, kar bi ona rada od mene.", nadaljuje in razlaga: "Ker ima frača neko energijo, ki jo sicer še ni sposobna usmeriti in voditi, a bi jo njena maternica znala. Ker je lepa in bi bil lep otrok. Ker če se bom kdaj, se za otroka ne bom odločil s premislekom ampak po srcu. In ker mi srce pravi: To je to!"


Ali pa mu to veli kaj drugega? Verjetno. Očitno. Očitno meni, njemu manj. 


"In ker to ni samo stvar nje in mene, kot se bo pokazalo, če se bo pokazalo. Plan namreč vsebuje še tretjega podpisnika, tistega, ki se mu ni treba podpisati, pa so vedno vse pravdne zadeve rešene njemu v prid." Postaja že preroški.


Revež je vizijo sprejel tako živo, tako polno in tako verjetno, da je vzel list papirja, zadevo malo obdelal in ji napisal:





"Naredim ti otroka. Preden se poročiš, te pritisnem, mi daš, nažicam, kupim, se prodam, te vzamem, zlepa ali zgrda. Enkrat. Brez kondoma, pol tank, prosim.


Karakter otroka je tak, kot je bil fuk ob spočetju.  Fukaš zdolgočaseno? Otrok bo zdolgočasen. Nežno- nežno. Silovito- silovito. Drži kot pribito. Ker sem videl. To, kar je Big-bang za svet, je orgazem staršev za otroka. Ker se spomnim.


Torej, jaz te natočim, ti držiš noge še kake pol ure v zrak, spermiji pasirajo porcijo, potem lahko greš. Še prej si obriši stegna, ker si do kolen mokra. Potem čakava.


Zadeva se zgodi najmanj mesec pred poroko.


Testiraš, moliš, upaš, jokaš, kozlaš in serješ od panike. Vse skupaj je na višjih inštancah, čakava odgovor.





Če ni nič, ni nič, all quiet on western front...





Če zanosiš, si moja in jaz sem dvanajst let tvoj suženj. Pravzaprav suženj otroka in matere. Potem sem svoboden, najin odnos je razrešen vseh obveznosti s te pogodbe. Do takrat pa:


Tvoja želja, moj ukaz. Moj ukaz, tvoja želja.


Mislim, da razumeš in da tudi veš, kdo v tem primeru v bistvu vlada. Hočem samo izvršilno oblast, hočem oblast nad tukaj in zdaj. Teh dvanajst let, ker ciciban opazuje.


Z vzgojo je pa tako- kot pač je. Hčer vzgaja mati, sina oče. Hčer razvaja oče, sina mati. In če bo hči, sem ga najebal, ker ti bom pomagal pri vzgoji vladarice, s tem, da bo tvoja želja nad mojim ukazom. In obratno.


Aja, še to. Če si za in zanosiš, ni poti nazaj. Tudi ti boš sužnja temu otroku dvanajst let, meni pa, če boš želela. Glede tega si na boljšem, si le mati. Ampak, če se odpoveš otroku od spočetja dalje, ti lastnoročno iztrgam maternico in jo požrem pred tvojimi očmi. In poskrbim, da ne boš umrla."





"To si napisal?"


"To sem napisal", je mačistično potrdil. "Zadeva vsebinsko še ni tako zgrešena, kot je patetičen tvoj slog in agresija!" bi mu rekel, če bi ga ne bil poznal, da z luskami samo skriva svojo nežno dušo. Z besedami je molčala tudi diva tega sporočila. Z besedami, a ne z dejanji, kot boste kmalu slišali. "No, in, govori!" sem ga priganjal. "Kaj je bilo potem?"


Zdelo se mi je, da bo sledil višek in razplet te drame, nisem pa pričakoval, kot tudi moj ubogi prijatelj ne, da mu bo nesojena ljubezen  pripravila tako lekcijo.





"Prišla je, bila je za! Ali je to ženska intuicija, ali ima veze zgoraj, ali pa je šlo za kaj tretjega, ampak stoično, celo z nasmehom na obrazu je prenašala ljubezenske klofute, ki sem ji jih delil v dominantni drži ustvarjanja sina- nadčloveka. Vedel sem, da želi za svojega otroka poleg mojih oči še drznost in dal sem vse od sebe. "Pofukal bo vse češplje, ki jih jaz nisem!!!" sem se drl, vlekel ljubo za lase in jo nabijal od zadaj. Vendar ona ni tega trpela za sina, jemala je le zalet. In ko sem se že parkrat  hotel podariti življenje v Velikem poku, sem ugotovil, da ne gre in ne gre. To se mi še ni zgodilo in bil sem v zadregi.


Še danes ne vem, ali je vseskupaj predvidela, ali pa je za to celo nekako poskrbela. Čarovnica!


Položaj me je bolj in bolj begal in ne vem, kje bi končal moj ponos, če ne bi potencialna bodoča mati mojih otrok prišla na dan z izjavo, češ da ima zdaj ona vizijo in da ve, da bo rodila hčer. Položaj je bil torej neprimeren za ustvarjanje ženske-nadčloveka, ki naj bi pofukala vse moške tega sveta.


Zaplet je dobil logično razlago, ego opravičilo. Trenutek navdušenja z moje strani in že sem se znašel pod partnerico, ki me izzivalno sprašuje, če bom naredil kaj za vladarski značaj svoje bodoče hčere. Ne vem, ali je bilo krivo presenečenje, mit Oresta in Elektre ali kaj drugega, debelo sem gledal v češpljo nad svojim obrazom in z dolgimi požirki goltal babji urin, ki mi je v curku polnil usta, silil v nos in zalival oči.


Nekako sem se ujel v lastne zahteve do drugih, bil sem blokiran in karkoli bi naredil, bi pljunil v lastno skledo. Če bi se umaknil, bi izdal otroka, tako sem pil in pil, izdajal sebe, preklinjal svet in lastno pamet. Skratka, bil sem poražen in to zato, ker si nisem upal želeti. Želeti češplje zaradi češplje, otrok zaradi otrok, sebe zaradi sebe in reči bobu bob."  je končal in s pogledom prosil prizanesljivosti.





"Veš, nisem ji zameril, pa tudi ona je bila v resnici polaskana z mojo ponudbo. Všeč sva si, ker sva oba sovražnika dolgočasja. Zdaj je poročena, živi v Murglah in kadar pridem na obisk, mi s kančkom zlobe in porogom v očeh vedno ponudi limonado. In lagal bi, če bi rekel, da ostanem hladen, ko jo počasi srebam." mi je zaupal.


Krohotal sem se celo večnost, potem se mi je pridružil še on.


Izpoved, kesanje, katarza.


Novim pizdarijam naproti.





Hotel sem mu reči, mu spet povedati, kot že tolikokrat doslej, pa mu nisem. Nepoboljšljiv je, zato ni haska. Negotov, napet, s potrebo po kontroli, oblasti. Nečimrn. Hoče izbirati. Če bi vedel, da bi z besedami "Ti izbiraš, princeska!", pa če je to res ali ne, ljubil skoraj vsako, ker one bi izbirale in izbrale- njega. Morda bi celo takrat, ko je prvič segel skozi lino in jo prijel za roko, z obljubo ljubezni, pa če bi resno mislil ali ne, dobil darilo, ki ga ima vedno na dlani, pa se ga ne more dotakniti z usti, ga poljubiti. In izdal ga bom še zadnjič;  "Ne takrat, ne zdaj ne bi lagal, če bi rekel- Ljubim te!"

P.S. Lina zate, Lucija zame... Kdo bi vedel?!