Ljubezen?

Vozim.
Čeprav ne bi smela, pogledujem naokrog. Sem in tja pridušeno zaječim v užitku, sem in tja užitek glasno izrazim. »O, madona!«
'Kako je to faking lepo,' se naslajam ob pogledu na rjavo – zelena pobočja pod sivimi oblaki, ki napovedujejo sneg, modrino nad mostom, po katerem se je nekoč sprehajal deček, ki je postal turški general, jezero, pod katerim je zavoljo elektrarne pokopana cela vas, potočke, ki se zlivajo v mogočno reko, morje, še prehladno za kopanje…

Poslušam.
Zaposlene, ki mi po teoriji naj bi morali ustreči. A slišim predvsem tisto, kar povedo izven obveznosti. Mladega Srba, ki mi na bencinski črpalki »posodi« svoj internet, gospo v muzeju, katere zadnja stranka sem, saj gre naslednji dan v pokoj, gospodično, ki mi pripoveduje o življenju v malem mestu in mi zadnji obisk spa-ja ne zaračuna, natakarja, ki mi v fensi restavraciji »prodaja« zgodbo o hrani, potem pa ponudi prevoz do centra vasi…
Slučajne, mimogrede sogovornike. Mlada štoparja – ona se bo po opravljeni srednji šoli pridružila vojski, on bo odšel v Kanado delat k stricu… Nemška turista, ki iščeta muzej. Švicarskega vojaka, ki…

***

»Pojdite s taksijem,« ji je svetovala mladenka v turistično informacijski pisarni.
Pa se je, avanturistka, odločila drugače.
Pot do samostana na hribu ni bila zahtevna.  'OK, 2,5 km do trdnjave bom pa tudi zmogla,' si je rekla, čeprav je vedela, da jo čaka makadamska cesta.
Kmalu je pričela kleti, pot je bila bolj podobna posušenemu potočnemu kanalu kot cesti. Po cca pol ure je prišla do razcepa. Napis na skali je napovedal še 2,5 km do cilja.
»D fak,« je glasno zaklela in izkoristila možnost, da obrne.
Olajšano se je spuščala proti dolini, a že čez nekaj metrov se ji je na zadek avta prilepil jeep.
Ustavila je pri razgledni točki.
Jeep za njo.
»D fak?!? Me tule sredi ničesar policija lovi?!«
Izstopila je iz avta, jeep je bil že prazen…
Ni bila policija, bil je Eufor.
Naredila je fotografijo.. tudi moškega, ki je v tistem trenutku že bil na razgledni terasi.
Zgolj iz radovednosti… ni vedela, da je tuja vojska še vedno prisotna v tej državi.

Naslonila se je na ograjo, približal se ji je.
»Eufor?« ga je nagovorila.
»Yes,« je odgovoril.
Visok, čeden, črnolas, vitek.

Pogovor je stekel v hipu, intelektualna povezanost je bila takojšnja. Nista govorila o vremenu, med njima se je razvnela razprava o situaciji v državi, v kateri sta bila, stanju v celotni regiji, zgodovini, velikih mislecih, prihodnosti…  Ni bil klasičen vojak, bil je vojak – analitik, raziskovalec stanja in potreb v regiji, 'verjetno sociolog po izobrazbi,' si je mislila.
Njegova angleščina je bila perfektna, energija, ki jo je oddajal, neverjetno topla. Nasmeh… Oči…

»X restavracija je najboljša v mestu. Jutri imamo poslovilno zabavo tam, pridi!«

'Visok, črnolas, vitek, faking simpatičen,' jo je prešinilo, ko se je po skoraj polurnem pogovoru poslovil. Kaj tako prijetnega v tako kratkem času še ni bila doživela nikoli. Ljubezen na prvi pogled?

Cincala je. 'Tam bo z družbo,' se ji je zdelo nesmiselno.
'Zakaj bi mi povedal, kje bo, če me ne bi želel ponovno videti?' se ji je zdel obisk smiseln.

Pohodniška oblačila je zamenjala za majico z dekoltejem, oprijete kavbojke in štikle.
V restavracijo se je »vtihotapila«.
Družbo je opazila takoj, sedla je za njegov hrbet.

'Tako je napačen, da se bom zaljubila vanj,' si je rekla, 'pusti ga pri miru!'
Pa se ni mogla premagati: »Ah, saj se tako ali tako čez tri dni vrača domov«.
Poklicala je natakarja in naročila kozarec vina za tega in tega pri tisti mizi.
Ozrl se je.
Njegova reakcija jo je nasmejala.
Smejal se je, celotni družbi je evforično razlagal: »Poznam jo, srečal sem jo pri trdnjavi, iz Slovenije je…«

S kozarcem v rokah se je približal njeni mizi.
Vstala je.
Objel jo je.
Zatresla se je.
Objel jo je!
Prisedel.

»Naj te ne zadržujem… kozarec vina je v zahvalo za odlično priporočilo. Pojdi k družbi!«
»Z njimi lahko govorim vsak dan, s tabo pa…«

Opazovala je njegov obraz, rjavozelene oči, temne lase s sivimi naravnimi prameni, nasmeh, prelepe prste, na katerih sta bila prstana, a noben poročni, zadrhtela ob misli, da bi se dotaknila prsi, ki so bila zaradi ne povsem zapetih gumbov na elegantni črni srajci rahlo razkrita…

V dvigalu se ji je približal. Obstal z ustnicami nekaj milimetrov pred njenimi. Švigala je s pogledom od njegovih oči do ustnic in nazaj… Spustila pogled na prsi…Dvignila k očem…
Prvi dotik… Kot bi vedel vse o njej.. Ni je zalizal, le dotaknil se je njenih razprtih ustnic.

Med vožnjo sta prepletala prste, v stanovanju pa..
Zaječala je, ko se je končno dotaknila prsi, ki so jo tako pritegnila, zaječala, ko se je s prstom sprehodil od njenega ušesa po vratu do oprsja, ječala, ko je vstopal vanjo.  

Podaljšala je bivanje v tisti vasici, tako da sta se po treh dneh raja odpeljala hkrati. Bolj ali manj srečnemu življenju naproti.

Ona v Slovenijo, on v Švico.

***
Vozim.
Zdaj hitim… Avto moram vrniti danes… Obujam spomine, ko drvim mimo krajev, v katerih sem doživela toliko… Ta mala, družina, Gospod, Argentinec…
Po licu mi spolzi solza.

Poslušam.
Radio. Res poslušam. Besedila. Moški in ženske.. vsi opevajo eno.
»Ti si mi vse. Naredil bom zate, karkoli želiš, dal ti bom življenje. Brez tebe sem nič. Ubijaš me, ko sem ob tebi, smrt me čaka, ko te ob meni ni…« Besedila so v glavnem trapasta, pa vseeno... Po licu mi spolzi solza.

In se sprašujem.
Za hip se počutim, kot da bi izstopila iz Platonove jame… Ja, ljubezen je, kar želimo, je smisel življenja. Tudi v ne ljubezenskih odnosih. Hvaležna sem za vso, ki sem jo prejela na tem popotovanju.
Nobena vila, noben avto, nobena droga… Nič ne da toliko kot objem osebe, ki jo ljubiš, v trenutku, ko se kaj zalomi.
Toda…  
Je to sploh (še) realno pričakovati? Ali gre le za fantazije in (izgubljene) iluzije?
In je ljubezen zgolj »ljubezen«, po kateri je tako hlepela Bovary-jeva…