V senci drevesa

Sončni žarki plešejo med listjem,
mehka senca ovije najini telesi,
trava se upogiba pod vajino težo,
medtem ko se svet zdi neskončno daleč stran.

Tvoja roka zdrsne po mojem stegnu,
dotiki so nežni, a govorijo bolj glasno kot besede.
V zraku vonj po poletju,
po koži vonj po tebi.

Tvoj nasmeh — tihi signal,
ko se nagneš bližje in tvoje ustnice najdejo moje,
počasi, igrivo, kot bi hotela upočasniti čas.
Moje dlani zdrsnejo po tvojem pasu,
ko te obrnem na mehko odejo trave,
tvoje telo se podaja ritmu narave —
vdih, izdih, dotik, šepet.

Sonce sveti skozi krošnje,
vetrič hladi vročo kožo,
a v najini senci je le toplota,
ki ne prihaja od poletja,
temveč od najine poželjive igre.

Medtem ko svet okoli naju spi,
sva midva budna, živa,
in vsak gib, vsak dotik,
postane del tega popolnega popoldneva,
skritega v senci drevesa.