Pod hladno prho — brez milosti

Vrata se zaloputnejo, ko vstopiva,
v očeh še zmeraj tisti divji, nenasiten lesk.
Roke ji zagrabim, jo obrnem proti kopalnici —
nobene besede, le nagon, ki ve, kaj hoče.

Voda ledeno šprica iz tuša,
a najini telesi sta že pregreti,
vroča koža proti hladnim kapljam,
napetost se zgosti, dih postaja težji.

Roke jo stisnejo ob ploščice,
njena zadnjica napeto dvignjena proti meni,
tvoja trda želja zdrsi globoko vanjo,
mokra, pripravljena, razgreta od prej,
a zdaj še bolj divja, še bolj lačna.

Kapljice curljajo po njenih prsih,
ob vsakem sunku se zibljejo,
moje roke grabijo njene boke,
utrip v prsih podivjan,
ko jo brez usmiljenja nabijam globoko,
v ritmu, ki ga narekuje samo pohota.

Njen glas se izgublja v odmevu ploščic,
voda pa spira najino slast,
dokler telo ne popusti,
in zadnji sunkoviti vzdih
ne utihne v medlo luč kopalnice.