Ninina krivda in temni odkupi (Bojan)

Krivda me razžira, kot da mi nekdo v prsih lomi rebra. Tista noč, ko me je izrabil neznanec, medtem ko je bil Bojan tam, me preganja kot nočna mora. Bilo je pred nekaj tedni, v domači postelji.

Bojan je bil spet z mano zunaj, sedel je pri šanku, pijan, oči zamegljene, a še vedno me je iskal s pogledom, kot da čuti, da nekaj ni v redu. Vedno sem našla izgovor, da se umaknem – »Grem na wc, takoj sem nazaj,« ali »Moram poklicat Tino, signal je zanič tukaj.« In potem sem izginila, le nekaj metrov stran, kjer sem našla kakšnega tipa – kakršnegakoli … bradatega, starejšega, »Hočeš pijačo, mala? « je vprašal, glas hripav, in jaz sem prikimala, čeprav sem vedela, kam to pelje. Povlekel me je v temni hodnik za plesiščem, blizu skladišča, kjer so bile škatle z žganjem in smrdelo po plesni.

Bojan je bil še vedno tam, pri šanku, morda deset metrov stran, klepetal z nekim kolegom, ne vedoč, da se bom pustila pofukat. »Kaj hočeš? « je vprašal neznanec, roka že pod mojim krilom, prsti grobi. »V rit. Močno,« sem zašepetala, brez sramu, kot da me nekaj sili v kazen. Obrnila sem se, dvignila krilo, brez hlačk, ritka gola, naslonjena na hladno steno. Ni čakal – njegov kurac je bil trd, prodrl je v mojo ritko, surovo, boleče, vsak sunek kot udarec. »Ti prasica, to hočeš, a? « je sikal, in stokala sem, solze v očeh, vedoč, da je Bojan tako blizu, a nima pojma, da me nekdo nabija, medtem ko njegova Nina tone v greh. Ko je neznanec špricnil, vroč curek v meni, je izginil, jaz pa sem se zgrudila na tla, ritka razbolena, srce razbito, krivda še hujša kot prej.

In tako sem padla v začarani krog. Namesto da bi Bojanu povedala za to, za tisto infekcijo, ki sem jo staknila, ker je neznanec brez opozorila zdrsnil iz moje ritke v pičko, sem skovala načrt s Tino. Moja prijateljica, ki pozna vse moje skrivnosti, je zapeljala Bojana, da bi ga naredila krivega, da bi mi dala čas, da se pozdravim. Čez vrata sem slišala, kako jo je pofukal, divje, v rit, medtem ko sem se pretvarjala, da sem šokirana, ko sem »prišla domov«. Plan je deloval – Bojan je zdaj tih, poln sramu, ne pritiska name za seks, moja infekcija pa se je pozdravila z antibiotiki. A cena je previsoka. Lažem mu, skrivam neznanca, skrivam, da sem vedela za Tino. Vsakič, ko ga pogledam, vidim moškega, ki ga uničujem, pa ne morem nehat. Ne spim več. Misli me vlečejo v Amsterdam, na tisto platno, kjer je Bojanova ritka zasijala pred vsemi, na Andražev nasmeh, na tisto pijačo, ki je morda vse začela. In tista noč v klubu, ko sem se umaknila z izgovorom in varala, medtem ko je bil on tam, ne vedoč. Vse to je v meni, kot strup, ki me razjeda.

Da ne zdrsnem v črno luknjo, iščem nekaj, kar utiša glas, ki mi pravi, da sem pokvarjena. Našla sem – hitre avanture z neznanci, kjer me ponižujejo, kjer se počutim, kot da si zaslužim samo to. In vedno jim dam ritko, ker je to tisto, kar boli, kar me spomni, kaj sem naredila Bojanu. Vsak sunek je kazen, vsaka bolečina trenutek, ko se zdi, da odplačujem. Nekega večera sem bila na parkirišču za trgovino, ponoči, cigareta v roki, ko se je približal tip – mlad, mišičast, kot iz telovadnice. »A si zgubljena, punca? « je vprašal, nasmeh samozavesten. »Ne, hočem, da me pofukaš,« sem rekla, brez ovinkov, in pokazala na zadnji sedež avta. »V rit. Brez milosti.« Zastrmel je, a oči so se mu zasvetile. V avtu sem se sklonila, ritko dvignila, krilo vzdignila. »Jebi ga, ti si nora,« je rekel, a že je bil v meni, njegov kurac debel, raztegnil me je, bolečina ostra, kot da me trga. »Močneje,« sem zahtevala, glas hripav, in nabijal je, roka v mojih laseh, kot da sem njegova lutka. »Kurba, to ti paše? « je vprašal, in stokala sem, ponižanje kot droga. Ko je špricnil, je teklo po mojih stegnih, in ostala sem tam, zlomljena, a za trenutek svobodna.

Naslednjič sem šla še dlje. Bilo je v javnem stranišču na železniški postaji, sredi dneva. Vstopila sem v moški wc, kot da iščem težave. Tip v kombinezonu, mogoče delavec, je stal pri umivalniku. »Hočeš? « sem vprašala, dvignila krilo, pokazala ritko. Ni rekel nič, samo zgrabil me je, potisnil v kabino, vrata zaklenil. »V rit,« sem zašepetala, in pljunil je na roko, namazal kurac, prodrl vame, grobo, brez uvoda. Stene so bile umazane, smrdelo po urinu, držala sem se pipe, medtem ko me je nabijal, gibi hitri, kot da sem samo luknja. »Pohlevna kurba, a? « je zamrmral, in prikimavala sem, ponižanje me je polnilo, kot da odplačujem grehe. Ko je končal, je zaprl zadrgo in odšel, jaz pa sem ostala, ritka razbolena, duša za trenutek lažja.

A to ni bilo dovolj. Krivda je še gorela, vsako ponižanje le začasna olajšava. Potem sem spoznala njega – Masterja. Bilo je v baru, pozno ponoči. Sedela sem sama, viski v roki, ko se je usedel zraven. Visok, temne oči, glas globok, kot da prodre skozi kožo. »Izgledaš, kot da iščeš nekaj, kar ni tukaj,« je rekel, nasmeh skrivnosten, a nežen. »Mogoče,« sem odgovorila, glas utrujen. »Kaj pa ponujaš? « Približal se je, šepetal: »Odkup. Kraj, kjer se tvoja duša zdravi skozi bolečino. Imam studio. V kleti. Če si pripravljena. « Srce mi je poskočilo – vedel je, kaj potrebujem, kot da mi bere misli. Sledila sem mu, kot da me vleče nevidna vrv. Njegov studio je bil v kleti stare hiše, temen, osvetljen z rdečimi lučmi, zrak težak, poln vonja po usnju in znoju. Stene so bile obešene z verigami, biči, vrvmi, na sredini sobe pa miza s pasovi, kot iz grozljivke, a hkrati vabljiva. Police so bile polne igrač – dildi, analni čepi, sponke, vse, kar obljublja bolečino. »Tukaj si varna, Nina,« je rekel Master, njegov glas kot ukaz, a z notranjo toplino, ki me je pomirila. »Tukaj odplačaš, kar te grize. Povej, kaj si naredila. « In jaz sem jokala, besede so lile iz mene – neznanec v klubu, Bojan, ki ni vedel, Tina, ki ga je pofukala, moja laž, moja krivda. »Zaslužim si kazen,« sem zašepetala, glas zlomljen, in on je prikimal, kot da razume. »Potem začniva,« je rekel, in me slekel, počasi, kot da razkriva umetnino, moje telo gola, ranljivo pod njegovim pogledom.

Privezal me je na mizo, roke in noge razprte, ritka dvignjena, pasovi tesni okoli zapestij in gležnjev, da nisem mogla niti migniti. Koža mize je bila hladna, a moje telo je gorelo od pričakovanja. »Zaslužiš si kazen, a ne? « je vprašal, glas strog, in prikimovala sem, solze že v očeh. Začel je z bičem, usnjenim, z več repi, ki so švistali po zraku, preden so udarili po moji ritki. Prvi udarci so bili lahki, kot draženje, a kmalu so postali močnejši, vsak kot ogenj, ki se je zaril v kožo, pustil rdeče sledi. Kričala sem, bolečina ostra, a hkrati osvobajajoča, kot da izganja strup iz mene. »Prasica, ki je zlomila obljube,« je rekel, njegov glas kot sodba, in jokala sem, »Ja, zaslužim si, prosim, še! « Bič je zamenjal z lesenim veslom, težkim, ki je udarjal z topimi treski, moja ritka že otekla, vsaka celica v bolečini, a hkrati sem čutila, kako krivda popušča, kot da se topi v vročini. Potem je prišlo ponižanje, ki sem ga hrepenela. »Ti si umazana, Nina, a jaz te bom očistil,« je rekel, in stopil nadme, njegov kurac v roki. »Odpri usta,« je ukazal, in ko sem to storila, je začel – vroč, slan curek urina je polnil moja usta, tekel po bradi, prsih, kapljal na mizo. Vonj je bil oster, okus grenak, a pila sem, kot da je to sveti zakrament, kot da me res čisti. »Pohlevna kurba, poglej se, kako nizko si padla,« je rekel, in tresla sem se, ponižanje tako globoko, da je utišalo glas v moji glavi, ki mi je govoril, da sem pokvarjena. A to ni bil konec. Poklical je druge – dva moška, oblečena v usnje, maske na obrazih, kot demoni iz nočne more. »Uporabita jo,« je rekel Master, in začelo se je. Eden je stal pred mano, potisnil kurac v moja usta, globoko, dokler nisem začela dušiti, slina mi je tekla po bradi, medtem ko je drugi vzel analni čep, velik, gumijast, in ga porinil v mojo ritko, brez lubrikanta, bolečina kot nož. »Kriči, kurba,« je rekel, in kričala sem, glas pridušen okoli kurca v mojih ustih.

Nato so me odvezali, potisnili na kolena na umazan betonski pod, ki je smrdel po plesni in znoju. »Liži,« je ukazal Master, in pokazal na tla, kjer se je nabrala luža urina in mojih sokov. Plazila sem se, jezik na betonu, okus grenak, umazan, kot da ližem svojo krivdo. Moška sta me obkrožila, eden me je zgrabil za lase, potisnil kurac v mojo pičko, mokro kljub bolečini, in nabijal, kot da sem igrača. Drugi je izvlekel čep iz moje ritke, zamenjal ga s svojim kurcem, analno, surovo, raztegnil me je do roba, bolečina in užitek pomešana v norost. »Dve kurbi v eni,« je rekel Master, opazujoč, njegov glas kot vodnik skozi pekel. Stiskala sem zobe, stokala, njihovi kurci so me polnili, sunki neusmiljeni, dokler nista špricnila, vroči curki v meni, na meni, po mojem obrazu, laseh, kot da sem samo smetnjak za njihovo spermo.

A Master še ni končal. Pripel je žensko – vitka, tetovirana, z piercingi na bradavicah, oči hladne kot led. »Ponižaj jo,« je rekel, in ona se je nasmehnila, kot da je to njen poklic. Privezali so me na sramotilni steber, roke nad glavo, noge razprte, publika – nekaj temnih senc v ozadju – je opazovala, njihovi šepeti kot noži. Ženska je vzela sponke, pripela jih na moje bradavice, bolečina ostra, kot da me reže, nato na sramne ustnice, vsaka sponka kot ugriz. »Kriči, kurba,« je rekla, in ko sem, je vzela bič, tanek, kot kača, in udarila po moji pički, znova in znova, dokler nisem jokala, telo tresoč se od bolečine in sramu. Potem se je sklonila, pljunila mi v obraz, njen pljunek tekel po mojih licih, in zašepetala: »Si nič, razumeš? Samo luknja. « In jaz sem prikimovala, ponižanje kot balzam, ki je za trenutek utišal krivdo.

Za konec so me vrgli na tla, Master in moška nad mano, njihovi curki urina so me polivali, kot da sem smet, mokra, lepljiva, smrdeča. »To si ti, Nina,« je rekel Master, »a tukaj si odplačala. « In za tistih nekaj trenutkov sem verjela – krivda je izginila, kot da sem očiščena. Odvezali so me, moje telo razboleno, prekrito z modricami, spermo, urinom, a duša lažja, kot da sem pustila del strupa v tisti kleti. A ko sem zapustila studio, se je krivda vrnila, močnejša, kot da me duši. Vsakič, ko sem se vrnila, je bilo hujše – več bičev, več moških, več urina, več žensk, ki so me pljuvale, mi govorile, da sem nič, in jaz sem to vpijala, kot da je to moj edini smisel. Master je bil moj vodnik, njegov glas me je držal nad vodo, a vedela sem, da me vleče globlje.

Bojan je tih, njegova krivda zaradi Tine ga drži stran od mene, in jaz skrivam vse – neznanca v klubu, Tino, Masterja, klet, kjer sem postala nekaj, kar ne prepoznam več. Vsak obisk v studiu je droga, ki me za trenutek reši, a me vleče v temo. Vem, da to ni odkup – to je pot v pekel, ki sem si ga ustvarila sama.

Konec. 

(Zgodba je iz serije Bojan - 10. Ninina krivda in temni odkupi)