Tišina in midva

»Nekaj v njenem pogledu ni bilo pravo. Ker je bilo preveč… moje.*

Sedela je tam, s tistimi očali, ki niso skrivala ničesar. Rdeči kodri razpuščeni, a kot da vsak ve, kam spada. Pogledala me je kot vprašanje brez vprašaja. Kot da je že vedela odgovor, samo mene je čakala, da se razgalim.

 »Veš, Kim,« sem rekel in pogoltnil glas, »pri tebi ni tistega ‘kaj bi ti naredil’… ampak kaj bi si ti upala iz mene potegniti.«

Ni se premaknila.Ni ji bilo treba. Njena bližina je bila že pod mojo kožo. Približal sem se, ne da bi se premaknil. Dih je bil tesnejši. Prostor je izginil. In tam, med nama, ni bilo več časa. »Če bi te poljubil,« sem zašepetal, »ne bi bilo zato, da okusim tvoje ustnice… ampak da preverim, ali je ta najina tišina resničen jezik.«

Nič ni rekla. Samo nasmehnila se je. In takrat sem vedel: Ni me ona osvojila. Samo jaz sem ji dovolil, da me najde.

Njen nasmeh ni bil več nežen. Bil je… nevarno samozavesten. Tisti smeh, ki ve, da boš izgubil kontrolo – in da ti bo všeč. Pogledala me je počasi, z očmi, ki niso iskale dovoljenja. Iskale so signal. In jaz sem ga dal.

 »Kim,« sem rekel z grlom, ki je že bilo napeto, »če zdaj prideš bližje, ne bova več midva. Bova nekaj drugega.«

Stopila je. Ni stopicala, ni omahovala. En sam korak – dovolj, da sem začutil toploto njene kože še preden me je sploh dotaknila. Njene roke niso bile mehke. Bile so natančne. Kot da me bere, ne boža.

Vzela mi je obraz v dlani.

»Tvoje oči mi režejo zrak, bejbi. In jaz hočem, da mi raztrgaš tišino.« Tisti trenutek sem jo potegnil nase. Ne narahlo. Ne zadržano. S silo moškega, ki si ne želi več spraševat, ampak vzeti.

Njena sapa mi je obliznila vrat. Nežno. Pa spet ne. Bila je ob meni. V meni. Z nohti na hrbtu, z glasom na robu sape, z nagonom, ki je presegal igro.

Tam, na robu mize, kjer se je papir zgrnil pod njenimi prsti, sem ji razmaknil kolena in v očeh ujel blisk privolitve.

Nobene besede več. Samo to, kako telo govori, ko končno ni več zadržkov. Ko so njeni boki zadeli moj pas, sem izgubil vsak občutek za prostor. Ni bila več Kim. Bila je poželenje brez filtra. 

Njen dah mi je rezal vrat kot žareča sapa. Grizla me je, kot da hoče dokaz, da sem res tam.

Prsti so mi zlezli pod majico, nohti brazdali po rebrih. Tisti zvok – ko se koža dotakne kože, a ne nežno – kot potreba, ne želja.

Zagrabil sem jo za lase. Močno. In ona je zamrznila za pol sekunde, nato pa se stisnila globlje vame.

Bila je razkrečena na robu mize. V očeh ni bilo več vprašanja. Le ukaz:

“Vzemi me tako, kot si si nikoli nisi upal.”

In sem jo.

Z obema rokama na bokih. Z jezikom na njenem vratu. S telesom, ki ni več čakalo na pravo minuto.

Ko sem bil v njej,ni bilo več zvena. Samo udarci bokov, stiski, glasovi brez besed. Ritmični, drzni, surovi. Nič ni ostalo neizgovorjeno – vse je bilo izkrvavljeno skozi gibanje. In potem…

Ni bilo več ritma.Le zlitje. Toplo. Sproščeno. Globoko.

Ležala sva skupaj, brez potrebe, da se pogovarjava. Moje čelo na njenem.Njen prst na moji ključnici. Sapa, ki ni bila več zaletava, ampak pomirjena.

Občutek, kot da sva oba prvič v življenju popolnoma doma.

“Hvala,” je šepnila.

“Za to, da si me razbil… in nato držal, kot da se ne sme nič več zlomit.”

Nisem odgovoril. Le držal sem jo. In prvič po dolgem času… nisem čutil potrebe, … po ničemer..

Tišina. In midva.