Odložena maska

Včasih si obujem čevlje z visoko peto. Ne zato, da bi bila višja, ampak da bi bolj čutila, kako trdno stojim. Na tak večer, v senci Avstrijskih Alp, na poslovnem srečanju vodilnih v naši branži, sem jih obula brez oklevanja. Govorila sem samozavestno. Ljudje so kimali,nekateri so me poslušali s tistim pasivnim izrazom, ki ga poznamo vse ženske, ki se naučimo govoriti, medtem ko nas merijo z očmi.

Razen njega. Ni bil v ospredju. Sedel je v zadnji vrsti, z ležerno prekrižanimi rokami in pogledom, ki ni meril telesa, ampak prostor, napetost v ramenih, način, kako obračam glavo, ko nekaj poudarim. Ko sem končala, mi ni ploskal prvi. Počakal je. In ko je ploskal, sem ga slišala, kot bi bil sam. Kasneje, na terasi, so pogovori postajali mehkejši. Vina je bilo več, ljudje sproščeni, drža malce bolj naklonjena. Nekateri so že menjali »vi« z »ti«. V takih trenutkih postanem tišja. Vem, kako hitro moč izhlapi, če si prelahko dostopna. Opazila sem ga, kako se približa skupini. Bil je eden tistih moških, ki ne nosijo oblek, ampak jih posedujejo. Glas mu je bil globok, topel, ne glasen. Ljudje so mu nehote delali prostor.

Tudi jaz. »Vaša izjava o odgovornosti, tista v zaključku,« je rekel, zdaj tik ob meni, »ni bila izjava. Bila je izziv. Morda celo blago zakrita grožnja.«

Pogledala sem ga. »In kako ste jo razumeli vi?«

Nasmehnil se je počasi. »Kot resnico, ki boli. Tudi mene bi, če bi bila moja.«

Zardela nisem. To sem opustila pri dvajsetih, zardevala sem v drugačnih situacijah. A nekaj v meni je zdrsnilo nižje. Ne zaradi njegovih besed, ampak ker so me zadele tam, kjer sem bila prepričana, da sem neprebojna.

»Morda ste jo prebrali preveč osebno,« sem rekla hladno.

»Ali pa vi premalo,« je odgovoril mirno. Nato je dvignil kozarec in mi ga ponudil. »Zato pa je dialog vedno močnejši od monologa.«

Sprejela sem vino. Ne iz vljudnosti, ampak da mu ne bi takoj pokazala, da je zadel. Opazil je. In ni potreboval zmage. Kar me je presenetilo še bolj.

Ko se je večer razredčil, sem se spustila do spodnjega nivoja hotela, kjer je tiho deloval notranji wellness. Steklene stene, mehka svetloba in topla voda so vabili, da odložim vlogo. Bila sem sama. Vsaj mislila sem, da sem. Stopil je k meni skoraj brez zvoka. Zavil je le rob bele brisače okoli bokov. Bil je ob meni, še preden sem ga zares zaznala.

»Voda ima moč,« je rekel tiho, »čeprav je mehka.«

»Nekateri bi rekli, da je to šibkost,« sem odgovorila, ne da bi ga pogledala.

»To rečejo tisti, ki nikoli niso plavali proti toku.«

Tišina med nama ni bila prazna. Bila je polna.

»Vas lahko nekaj vprašam?« je rekel po dolgem trenutku.

»Samo, če je vprašanje vredno moje ranljivosti.«

Pogledal me je tako mirno, da me je zarezalo. »Zakaj imate potrebo vedno vse nadzorovati, tudi takrat, ko vas nihče ne ogroža?« 

Zaprla sem oči. Zaslišala sem samo vodo in njegovo vprašanje, ki je zdrsnilo globlje kot katerakoli roka.

»Ker ne zaupam nikomur dovolj, da bi mi dovolila počivati.«

»Tudi sebi ne?«

Nič nisem rekla. In to je bil moj odgovor.

»Povejte mi, da nočete, da vas odnesem v vodo. In ne bom.«

Obrnila sem se proti njemu. Njegovo telo je bilo močno, brez razkazovanja. Moški, ki ne išče dovoljenja, ampak opazuje, če mu ga ponudiš. Odložila sem obleko. Brez drame. Samo eno potezo zadrge.  Vstopila sem v bazen pred njim. In čutila njegov pogled, ki ni zahteval, samo spremljal. Voda je bila topla. Stopil je za menoj. Njegovo gibanje je bilo počasno, skoraj leno, a brez dvoma. Roke so mu bile v vodi, tik ob mojih bokih, brez dotika. Za zdaj.

»Ne bojim se tebe,« sem rekla.

»Ampak se bojiš, da te ne bom zlomil, kajne? Da bom samo gledal in razumel?«

Zazrla sem se v stekla okoli sebe. Gozd zunaj je bil črn in tih.

»Ne znam biti majhna,« sem rekla.

»Jaz pa te nočem majhne. Hočem te celo. Samo iskreno.«

Njegove roke so zdrsnile na moja stegna, nežno, a z natančnostjo. Prislonil me je ob rob bazena. V tem gibu ni bilo sile, bila je odločitev. Moja. Poljub ni bil plenilski. Bil je tih, topel, kot glas pred zlomom. Zazdelo se mi je, da se v meni nekaj lomi. Pa se ni. Samo prestavilo se je. Teža kontrole, ki sem jo držala kot orožje, je zdrsnila iz mojih prstov. Ko me je potegnil k sebi in zdrsnil vame, ni bilo preboja. Bila je vrnitev. V nekaj, kar sem poznala, a si nikoli nisem dovolila.

 »Nisi manj, ker si se predala,« je zašepetal ob mojem ušesu.

»Si več, ker si si izbrala mene.«

In tam, v topli vodi, obdana z gorami, sem prvič po dolgem času spet zadihala. Brez oklepa. Brez nadzora.

Brez besed. Samo jaz.

... ..........................................................................................................................................................................................................................................................

Zjutraj sem vstala zgodaj. Še preden so se prvi zvoki prebudili skozi hodnike. Moje stopinje so bile tihe, ko sem hitela v hotelsko knjižnico. Sedla sem v usnjen naslanjač. Roke sem položila na naslonjala, odprla knjigo, ki sem jo našla.

»Čaj?« je vprašal glas, ki sem ga že poznala. Ni bil vsiljiv. Bil je tam, kot da je vedno bil.

»Zeleni« sem rekla, ne da bi dvignila pogled.

Približal se je, s svojim čajem. Sedel v naslanjač nasproti mene. Bil je tih. V roki je držal knjigo, a je ni odprl. Pogledala sem ga.

»Ne boš vprašal, zakaj sem vstala tako zgodaj?«

»Ne. Če bi želela povedati, bi že.«

Zazrla sem se nazaj v knjigo.

»Točno takih se bojimo,« sem rekla tiho.

»Kdo?«

»Tisti, ki hočete razumeti. Ki znate počakati. Ki ne tekmujete, ampak opazujete. In sprejemate, kar slišite.«

Prikimal je počasi.

»Ne boj se mene. Boj se samo tistih, ki ti ne pustijo biti to, kar si.«

Vstala sem.

»Greva?« sem rekla.

»Kam?«

»V gozd. V potok. V hlad. Da izpereva noč.«

 Pot je bila tiha. Bosonoga sem stopala po mahovnatih delih, on je šel za mano. Ni hodil tik ob meni. Ni me vlekel za roko. Samo bil je tam. Dovolj blizu, da sem ga čutila. Dovolj daleč, da sem lahko dihala. Prišla sva do potoka. Voda je bila bistra, hitra, hladna. Slekel se je in stopil vanjo, brez pomisleka.

»Vabim te,« je rekel in segel z roko proti meni.

»Ne zmorem. Hladna je.«

»Ni voda tista, ki te ustavi. To si ti.«

Zasmejala sem se.

»In ti misliš, da me boš s to filozofijo prepričal?«

»Ne. Samo povedal ti bom, da si še močnejša.«

Slekla sem jopico in tanko laneno obleko, ki se je lepila na kožo kot megla. Stopila sem vanjo. Voda me je zarezala do kosti. A nisem odstopila. Bil je tam. Ni me držal. Samo gledal me je, kot bi čakal, da se spomnim, kdo sem.

»Zadnjič sem čutila, da si me imel, kot da me držiš. Ne da bi me  posedoval.«

»Ker ne verjamem v posedovanje. Samo v dar.«

»In danes?«

»Danes sem tu, če me hočeš. In grem, če nočeš.«

Stopila sem bližje. Moje telo je drhtelo, ne od mraza, ampak od napetosti. Prijela sem ga za roko.

»Ne grem. Ne tja, kjer moram biti trda, da preživim.«

Pogledal me je, z vso nežnostjo, ki jo lahko moški da brez besed.

»Potem ostani. Tukaj. S sabo. Z menoj. Vsaj za zdaj.«

In za zdaj je bilo dovolj.