Večer z Desanko in Levanko

Večer z Desanko in Levanko

Bil sem sam doma. Tišina stanovanja je bila skoraj terapevtska — brez otrok, brez telefonov, brez motenj. No... skoraj brez telefonov.

Zleknjen sem bil na kavču, pod tanko odejo, v stari udobni trenirki, tisti, ki je že skoraj postal domači hišni plašč. Levo roko – Levanko Rukić – sem uporabil, da sem prijel telefon. Tiho in zbrano je drsela po zaslonu, kot izkušena arhivarka v knjižnici poželenja.

Mapo "Samske Mamice" sem odprl brez sramu. Fotografije... tiste prave. Pristne. Neumetne. Mamice, samozavestne in realne, take z drobnimi gubicami smeha, z očmi, ki govorijo zgodbe in z oblinami, ki kličejo k grehu. Vsaka slika kot majhen požirek domačega likerja – topel, počasen in močan.

Desna dlan – Desanka Šakić – pa je že čakala. Potrpežljivo. Kot stara prijateljica, ki točno ve, kdaj je njen čas. Ko sem s palcem še enkrat potegnil po zaslonu, je Desanka začela počasi, z občutkom, kot da bere med vrsticami mojih misli.

Utrip se mi je pospešil. Vsaka fotografija je bila kot zasebna fantazija. Niso bile profesionalne, bile so iskrene. Mame, ki oddajajo moč, nežnost in nek čuden magnetizem, ki me vedno znova očara.

Držal sem telefon trdno z Levanko, a komajda. Desanka je imela svojo pot, svojo nalogo, svojo rutino. Nežno, potem vedno bolj samozavestno. V sobi ni bilo nikogar, razen mene, dveh dlani in tiste nespodobne tišine, ki je znala šepetati bolj kot katerikoli zvok.

In ko sem končal, z dihom kot po maratonu in s pogledom, ki je še vedno ostal nekje v tistih očeh na zaslonu, sem le rekel v mislih:

»Hvala, Desanka. Dobro opravljeno. Tudi tebi, Levanka. Brez tebe ne bi imel nič za gledat.«

Nato sem ugasnil ekran, si popravil odejo in se nasmehnil sam pri sebi. Včasih si pač najboljši triječlanski tim – jaz, leva in desna dlan.