Anonimni dotik

Sonce je viselo nizko, a še vedno je bilo toplo. Poletna svetloba se je igrala med drevesi in ustvarjala migetajoče sence na gozdni poti. Srce mi je razbijalo. Vsak korak bližje znane jase in štora je bil prepojen z vznemirjenjem. Tisti dan sem pustila sporočilo na enem od forumov.

»Če si upaš, pridi. Gozd, stari štor, ob enajstih. Ne sprašuj nič. Bodi tiho. Nočem vedeti, kdo si. Samo... vzemi me.«

Adrenalin je šel z mano že od doma. Vedela sem, da je lahko nevarno ampak to me je samo še bolj vzburjalo. Sama. V gozdu. Moj načrt je bil preprost. Sedim na štoru. Igram se s svojimi ljubljenčki iz predala. Tistimi tihimi pomočniki, ki vedo točno, kje in kako. Bila sem brez spodnjic. Kratka oblekica se je držala telesa. Ko sem se usedla na rob štora, sem se rahlo naslonila nazaj in z dlanjo nežno zdrsnila med noge. Bila sem že mokra. Prsti so se mi tresli, ko sem iz torbe vzela enega od ljubljenčkov. Tistega, ki vibrira najslajše. Položila sem ga na gumbek in zaprla oči. Topel zrak, mehko šumenje gozda, ptiči v daljavi... in jaz. Izpostavljena. Odprta. In potem sem ga zaslišala. Koraki. Nisem pogledala. Nisem hotela vedeti, kdo je. Srce mi je začelo biti tako močno, da sem skoraj izgubila nadzor nad dihanjem. Obstal je. Zelo blizu. Moja roka je še vedno tiho vibrirala med nogami, ko sem rekla samo:

»Si prišel? Bodi tiho. Bodi samo… tukaj.«

Ni odgovoril. Namesto tega sem zaslišala, kako se premika. Čutila sem njegovo prisotnost. Zadišal je po nečem moškem, temnem, neznanem. V naslednjem trenutku je stopil za mano in mi nežno, a trdno poveznil prevezo čez oči. Tkanina je bila mehka, a čvrsto zavezana. Tema. Srce mi je zdaj udarjalo po vsem telesu. Zdaj nisem več videla. In točno tako sem hotela. Potem sem začutila njegove roke na svojih ramenih.

»Vzemi me,« sem zašepetala.

 Ko sem zaslišala, kako si odpne pas, me je stisnilo v prsih. Preveza na mojih očeh je bila zdaj popoln ščit pred resničnostjo, ostalo mi je le čutiti. Vse. Njegovo dihanje. Tihi šum odpiranja zadrge. Toploto njegove bližine. Moje kolena so se rahlo zatresla, a nisem se premaknila. Bila sem tam, kjer sem želela biti, razgaljena, odprta, brez nadzora. Stopil je bližje. Z eno roko me je prijel za lase, z drugo za bok. Trdno, moško, brez vprašanj. Porinil me je rahlo naprej, toliko, da sem se z dlanmi naslonila na hladen štor, s koleni na mehki travi. Moja oblekica je padla čez hrbet, joškice so bile proste, razgaljene vetru. Ko je s prsti zdrsnil po moji zadnjici, sem instinktivno zastokala. A ni se ustavil. Namesto tega me je nenadoma, ostro in samozavestno plosknil čez ritnico. Zvok je zadonel v tišini gozda, kot pok izziva. Sapa se mi je ujela v grlu, telo pa se je v istem trenutku še bolj napelo. Bolečina ni bila močna, bila je ravno prava. Drzna. Moška. In v trenutku me je še bolj namokrila. Moje kolena so se še globlje pogreznila v travo, stegna pa se razprla v tih klic po več. Prsti so mu potovali nižje, med moje stegna, in jo našli mokro, razgreto, utripajočo. Ujel je moj dih. Ni bilo nobene nežnosti, samo natančnost in trd nadzor. Ena roka na tilniku, druga vodi njegovo trdo, toplo telo naravnost vame. Ko je prodrl, sem zaječala v štor. Glasno. Mokro sem ga sprejela vase, do konca. Brez zadržkov. Brez vprašanj. Bila sem razprta, odprta. Tlačila sem prste v leseno lubje, dokler me ni začel premikati z ritmom, ki ni dopuščal pogajanja. Vsak njegov gib je bil globlji. Močnejši. Držal me je čvrsto, enkrat za lase, drugič za boke, in me potiskal vase, dokler nisem začela trepetati pod valovi lastnega vrhunca. Bila sem izgubljena. Izven sebe. Samo vročina, napetost in njegovo tiho, surovo gibanje. Ni spregovoril niti besede.  Vse, kar sem si želela, je bilo v tistem trenutku, da me drži, da me vzame, da ne popušča. In ko sem se tresla pod njegovimi sunki, z mehko travo pod koleni in šepetom gozda nad sabo, sem vedela, da mi je vzel nekaj več.

Ležala sem na boku, s čelom naslonjena na topel štor. Dih mi je še vedno uhajal v kratkih sunkih. Kolena so bila mehka, telo še vedno razprto, misli razmazane . On pa... se je že odmaknil. Tiho, brez besed. Slišala sem le drobne korake po listju, šelestenje obleke, tihi zvok zadrge. Ostala sem tam, z zavezanimi očmi in z občutkom, da je nekaj pravkar minilo.

 »Si šel?« sem vprašala tiho.

 Brez odgovora. Ko sem si s tresočimi prsti odvezala prevezo, je bil že daleč stran. Ali pa je bil čisto blizu. Vse, kar je ostalo, je bil rahel vonj po njem v zraku, moškem, surovem, skrivnostnem. Pogledala sem okoli, srce mi je še vedno utripalo v ušesih. In potem sem ga zagledala. Na štoru, kjer sem prej sedela, je ležal majhen listič. Zložen na pol. Roka mi je zdrsnila tja avtomatično, kot bi bilo vse to že dogovorjeno. Na njem ni bilo imena. Samo številka. Ročno napisana, s premočnim pritiskom, kot da bi jo pustil s poudarkom:

»Če si želiš še.«

Ko sem prišla domov, sem bila tiha. V kopalnici sem si umila obraz, kot da bi s tem sprala ostanek tiste divje ure v gozdu. Telo je bilo že čisto, a občutek njegovega dotika je še vedno gorel na koži. V žepu sem imela tisti listek. Zmečkan, rahlo moker od potu, a številke so bile jasne. Gledala sem ga medtem ko sem pila čaj, ko sem legla na posteljo, ko sem skušala zaspati. Ampak spanca ni bilo. Samo nemir. Srce, ki se je odzivalo ob misli nanj. In vprašanje, ki me je razjedalo: kdo je bil? Zakaj sem to potrebovala? Zakaj hočem še? Telefon sem držala v roki večkrat. Tipkala sem, pa izbrisala. Tipkala spet. Nazadnje sem samo napisala:

 "Nisem te videla. Ampak čutim te še vedno"

Počutila sem se noro. Izpostavljeno. Kot da sem s tem sporočilom razkrila vse, kar sem skušala zakriti z igro anonimnosti. In potem je zazvonilo.

»Torek. Isto mesto. Ob štirih. Tokrat si brez preveze .«

Utrip srca se mi je spet pospešil.

Igra se nadaljuje.